VDSS sklep Pdp 568/2013

Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z odjavo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar predstavlja drug način prenehanja delovnega razmerja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 204. člena ZDR), zaradi česar tožnik uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Za kršitev svojih pravic je tožnik izvedel, ko je od delodajalca prejel zaključeno delovno knjižico ter potrdilo o odjavi (iz delovnega razmerja) oziroma, najkasneje takrat, ko se je pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavil v evidenco brezposelnih oseb. Ker je predmetno tožbo vložil po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, je potrebno njegovo tožbo kot prepozno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožbo, vloženo dne 4. 9. 2012, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da mu je tožena stranka nezakonito zaključila delovno knjižico z dnem 4. 5. 2012 in ga z istim dnem nezakonito odjavila iz evidenc in zavarovanja zaposlenih oseb in da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja vse do 1. 10. 2012, ko sta stranki predvideli prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in v delovno razmerje vse do izteka delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo v znesku 700,00 EUR neto, skupaj z zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska neto plače pa do plačila ter plačati prispevke in davke na tako izplačane neto plače od meseca maja do vključno meseca septembra 2012.

Zoper sklep o zavrženju tožbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče sprejelo odločitev o zavrženju tožbe kot prepozno ob ugotovitvah, da toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala pisno, da pa je tožnik prejel delovno knjižico in potrdilo o odjavi dne 20. 5. 2012. Ker naj bi odjava iz obveznega zavarovanja po stališču sodišča pomenila drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, naj bi bil tožnik, ko je prejel potrdilo o odjavi in zaključeno delovno knjižico, seznanjen, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na drug način. Zastopnik tožnika je zapisal, da mu je tožena stranka izročila le delovno knjižico in kopijo potrdila o odjavi ter da mu je ustno povedala, naj ne hodi na delo. Odločba, zakaj je temu tako, tožniku ni bila izdana oziroma vročena in tudi če bi bilo tožnikovo poskusno delo ocenjeno negativno, bi moral biti tožnik o tem seznanjen z odločbo, ki bi vsebovala oceno poskusnega dela. Pravni zastopnik je toženo stranko v dopisu z dne 13. 7. 2012 posebej opozoril, da brez odločbe oziroma sklepa delodajalca tožnik ne bo upravičen do denarnega nadomestila ali denarne pomoči. Navedeno kaže, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika na nezakonit način. Nerazumna je odločitev sodišča, da bi tožnik moral vedeti, da je s tem, ko naj bi prejel potrdilo o odjavi, šteti, da je bil seznanjen, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati „na drug način“ kot to določa tretji odstavek 204. člena ZDR. Tožnik tega ni mogel vedeti in je to poznano le specialistom delovnega prava, ne pa ljudem, ki se z delovnim pravom ne ukvarjajo. Tožnik je lahko predvideval, da mu je delodajalec prekinil delovno razmerje, vendar pa, ker ni dobil ustreznega pouka o možnostih in rokih za vložitev tožbe ter o pravici prijave kot brezposelna oseba, od njega ni mogoče zahtevati, da bi postopal skladno s predpisi. Pritožnik tudi meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o zadevi odločilo brez razpisa javne obravnavne in je izdalo svoj sklep, ne da bi upoštevalo pripravljalno vlogo tožnika z dne 16. 4. 2013. Prav tako meni, da je sodišče storilo tudi kršitev po 15. točki 339. člena ZPP, saj ni upoštevalo dopisa zastopnika tožnika, ki je bil posredovan toženi stranki dne 13. 7. 2012. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 350. člena ZPP niti iz 15. točke drugega odstavka 350. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sklep o zavrženju tožbe je procesni sklep, sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavane tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, je pa materialno pravo pomembno za presojo pravočasnosti tožbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 10. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. V konkretni zadevi je tožnik tožbo vložil prepozno, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšno tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP v okviru predhodnega preizkusa tožbe zavrglo, saj je ugotovilo, da že iz tožbenih navedb izhaja, da je tožba vložena prepozno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo dopisa tožnikovih pooblaščencev z dne 13. 7. 2012 in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožniku delovno razmerje že prenehalo in je bil o tem tudi seznanjen dne 20. 5. 2012 oziroma ob prijavi v evidenco brezposelnih dne 15. 6. 2012, zanj niso veljale določbe prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi če bi se upošteval dopis tožnikovih pooblaščencev z dne 13. 7. 2012 je tožba, vložena dne 4. 9. 2012, prepozna.

Tožnik je s tožbo uveljavljal obstoj delovnega razmerja za čas od 4. 5. 2012 do 1. 10. 2012. Iz tožbenih navedb izhaja, da je imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas (za čas od 1. 4. 2012 do 1. 10. 2012) in mu je direktor tožene stranke dne 30. 4. 2012 dejal, da mu ni treba prihajati na delo. Dne 20. 5. 2012 je prejel kuverto, v kateri je bila delovna knjižica, zaključena z dnem 30. 4. 2012, in potrdilo o prijavi in odjavi z dne 4. 5. 2012. Na Zavodu RS za zaposlovanje se je kot brezposelna oseba prijavil dne 15. 6. 2012, vendar nadomestila ali denarne pomoči ni prejel. Po svojem pooblaščencu je toženo stranko dne 13. 7. 2012 pozval, da ga pozove nazaj na delo do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter mu izplača zapadle obveznosti, vendar je tožena stranka na dopis negativno odgovorila.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 274. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami) zavrglo tožbo, s katero je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja in trajanja delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene dne 4. 4. 2012 med tožnikom in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za kršitev svoje pravice (da ga je toženka odjavila iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in mu zaključila delovno knjižico) zvedel, ko je prejel delovno knjižico in potrdilo o odjavi z dne 20. 5. 2012 (A2 in A3) oziroma najkasneje, dne 15. 6. 2012, ko se je pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavil v evidenco brezposelnih oseb (A4). Tožnik je predmetno tožbo vložil dne 4. 9. 2012, to je po preteku 30 dnevnega roka od ugotovljene kršitve, torej prepozno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v danem primeru ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, ker v konkretnem primeru ni šlo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (saj tožena stranka pogodbe ni pisno odpovedala), zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odjava iz obveznega zavarovanja pomeni drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

V tretjem odstavku 204. člena ZDR je določeno, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je v tožbi navajal, da ga je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 5. 2012 odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, in mu vročila zaključeno delovno knjižico, zato je s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2012 in izvrševanje vseh pravic, kot izhajajo iz te pogodbe. Glede na to, da iz tožbenih navedb izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z odjavo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar predstavlja drug način prenehanja delovnega razmerja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar tožnik uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo citirano določbo in tudi pravilno presodilo, da se je tožnik s kršitvijo pravice seznanil najkasneje 15. 6. 2012, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Dokler delovno razmerje še traja, lahko delavec po postopku, predvidenem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR od delodajalca, ki ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, zahteva, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni. Ko pa delovno razmerje že preneha (kar velja za konkretni primer), mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zahtevo po pisnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 86. člena ZDR) bi rok za tožbo praviloma začel teči z vročitvijo pisne listine odpovedi oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi na podlagi ustnih izjav ali konkludentnih ravnanj delodajalca, ki ne dopuščajo nobenega dvoma, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj in mu zaključila delovno knjižico (to so ravnanja, ki ne dopuščajo dvoma, da je delodajalec prekinil pogodbo o zaposlitvi), tožnik pa je zvedel za kršitev svojih pravic najkasneje ob prijavi v evidenco brezposelnosti, zato bi moral sodno varstvo uveljavljati v 30 dnevnem materialnem prekluzivnem roku, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ob pravilni uporabi materialnega prava ima ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe (1), kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Z njo ni bil uspešen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Enako je Vrhovno sodišče RS odločilo že v več podobnih primerih, na primer VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007, VIII Ips 315/2007, VIII Ips 108/2010, itd..

Datum zadnje spremembe:

13.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 720/2012
• VDSS sklep Pdp 114/2014
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 16/2018